Zgodovina Obdobje Saliha in Tamudov

Po islamskem izročilu je bil do tretjega tisočletja pr. n. š. Al-Hijr že naseljen s plemenom Tamudi, ki je izklesalo strukture v skalo. Pleme je izvajalo idolatrijo, prevladovalo pa je zatiranje.[1] Salih, kateremu se pogosto pripisuje ime mesta 'Mada'in Salih', se imenuje Thamudis. Thamudis ni upošteval opozorila in namesto tega ukazal Salehu, naj pozabi nosečo kameljo boginjo na gori. In tako jo je Alah poslal ljudem na pobočju gore, kot dokazilo o božanski Salehovi misiji,. Vendar je le manjšina upoštevala njegove besede. Neverniki so ubili sveto kamelo namesto skrbi za to, kot je bilo povedano in tele je teklo nazaj na goro, od koder je prišla in kričalo. Tamudi so določili tri dni, preden so kaznovali, ker niso verjeli in niso upoštevali opozorila. Saleh in njegovi monoteistični privrženci so zapustili mesto, druge pa je Alah kaznoval - njihove duše so zapustile njihova telesa sredi potresa in bliskanja.

Obdobje Lihijcev

Arheološke sledi jamske umetnosti na peščenjaku in epigrafske napise, ki jih strokovnjaki štejejo za lihijsko pisavo, so našli na vrhu Atlebove gore blizu Mada'in Saleha in so datirani v 3. in 2. stoletje pred n. št., kar kaže na zgodnjo človeško naselitev območja, saj so imeli dostopen vir sladke vode in plodna tla [2]. Naselje Lihijcev je postalo trgovsko središče za blago z vzhoda, severa in juga.

Nabatejsko obdobje

Obsežno naselje nastalo v 1. stoletju n. št., ko je vladal nabatejski kralj Areta IV. Filopatris (Al-Harith IV) (9 pr. n. št. - 40. n. št.), ki je ustanovil Mada'in Saleh kot drugo prestolnico kraljestva, po Petri na severu. Prostor je doživel veliko urbanizacijsko gibanje in ga spremenilo v mesto. Značilna je bila nabatejska skalna arhitektura, saj je bila geologija Mada'in Saleha odlična podlaga za klesanje spomenikov in naselbin in z nabatejsko pisavo popisane njihove fasade. Nabatejci so razvili tudi oazno kmetijstvo s kopanjem vodnjakov in zbiralnikov za deževnico v skali in vklesanih mestih v peščenjakovih izdankih. Podobne strukture so se pojavljale tudi v drugih naselbinah Nabatejcev, od južne Sirije (regije) do severa, in na jug do Negeva in do neposrednega območja Hedžasa. Najvidnejša in največja med njimi je Petra.

Na križišču trgovanja je obstajalo Nabatejsko kraljestvo, ki je imelo monopol za trgovanje z kadilom, miro in začimbami. Mada'in Saleh, ki se je med Nabatejci imenoval Hegra, se je povezal s pristaniščem Egram Kome ob Rdečem morju in dosegel vrhunec kot glavno počivališče na glavni trgovski poti sever-jug.

Rimsko obdobje

Leta 106 je bilo Nabatejsko kraljestvo priključeno v Rimsko cesarstvo.[3] Hedžas, ki je obsegal Hegro, je postal del rimske province Arabije (Arabia Petraea).

Regija Hidžaz je bila leta 106 vključena v rimsko pokrajino Arabijo. Nedavno je bil odkrit monumentalni rimski epigraf iz leta 175-177 v al-Hijrju (takrat imenovan "Hegra" in zdaj Mada'in Saleh).

Trgovska pot se je od osi sever-jug po Arabskem polotoku preusmerila na pomorske poti po Rdečem morju. Tako je Hegra kot trgovsko središče začela nazadovati, kar je pripeljalo končno do opustitve. Zaradi pomanjkanja kasnejšega dogajanja in na podlagi arheoloških študij, so strokovnjaki domnevali, da je mesto v pozni antiki izgubilo vse svoje urbane funkcije (predvsem zaradi procesa dezertifikacije). Nedavno so odkrili dokaze, da so Trajanove rimske legije zasedle Mada'in Salih v severovzhodni Arabiji, kar je povečalo rimsko provinco Arabia Petraea.[4]

Zgodovina Hegre, od upada rimskega imperija do nastanka islama v časih Mohameda, še ni znana. Potniki in romarji so jo sporadično omenjali v naslednjih stoletjih ko so hodili v Meko. Hegra je služila kot postaja vzdolž romarske poti za ljudi, ki so izvajali hadž, ker je zagotavljal zaloge in vodo. Med zapisi je opis popotnika Ibn Battute iz 14. stoletja, ki je opazil rdeče kamnite grobnice Hegre, ki so jo takrat imenovali "al-Hijr". Vendar tam ni omenil človeških dejavnosti.

Osmansko obdobje

Osmansko cesarstvo je leta 1517 priključilo zahodno Arabijo iz Mameluškega sultanata.[5] V zgodnjih osmanskih poročilih o cesti hadž med Damaskom in Meko, Mada'in Saleh ni omenjen do leta 1672, ko je turški popotnik Evlija Čelebi zapisal, da je karavana prešla skozi kraj imenovan »Abyar Saleh«, kjer so bili ostanki sedem mest.[6] Popotnik Murtada ibn 'Alawan jo je spet omenil kot počivališče na poti, imenovani »al-Mada'in«. Med letoma 1744 in 1757 je bila na al-Hijrju zgrajena utrdba na ukaz turškega guvernerja Damaska, As'ad Pasha al-Azma. Prav tako je bil zgrajen zbiralnik, ki je dobila veliko vrtino v trdnjavi, saj je bila tukaj enodnevna postaja za romarje hadža, kjer so lahko kupovali blago, kot so datlji, limone in pomaranče. Bila je del serije utrdb, zgrajenih za zaščito romarske poti v Meko.

19. stoletje

Po tem, ko je leta 1812 švicarski raziskovalec Johann Ludwig Burckhardt odkril Petro, je Charles Montagu Doughty, angleški popotnik, slišal podobno o lokaciji blizu Mada'in Saleha, utrjenega osmanskega mesta na cesti hadž iz Damaska. Za dostop do lokacije se je Doughty pridružil karavani in leta 1876 prišel do mesta ruševin, ki ga je opisal v svojem dnevniku objavljenem kot Travels in Arabia Deserta. Doughty je opisal osmansko trdnjavo, kjer je prebival dva meseca in opozoril, da so beduinska plemena imela stalen tabor zunaj stavbe.

V 19. stoletju so obstajali zapisi, da so vodnjake in oazno kmetijstvo Al-Hijr občasno uporabljali naseljenci iz bližnje vasi Tayma. To se je nadaljevalo vse do 20. stoletja, ko je bila po nalogu osmanskega sultana Abdula Hamida II., zgrajena Hedžaška železnica (1901-08) med Damaskom in Jeruzalemom na severozahodu ter Medino in Meko in s tem olajšanje romarske poti do slednje in politično in gospodarsko utrditev osmanske uprave centrov islamske vere.[7] Za vzdrževanje lokomotiv ter pisarne in spalnice za železniško osebje je bila zgrajena postaja severno od Al-Hijrja. Železnica je zagotovila večjo dostopnost do lokacije. Vendar pa je bilo to uničeno v lokalnem uporu med prvo svetovno vojno. Kljub temu so se na mestu še naprej izvajale arheološke raziskave in to do ustanovitve kraljevine Saudove Arabije v 1930-ih do 1960-ih. Železniška postaja je bila prav tako obnovljena in ima zdaj 16 stavb in več kosov železniškega voznega parka.

Do konca 1960-ih je vlada Saudove Arabije oblikovala program za uvedbo sedentarnega življenjskega sloga nomadskih plemen beduinov, ki živijo na tem območju. Predlagano je, da se naselijo na al-Hijr, ponovno uporabijo že obstoječe vodnjake in kmetijske značilnosti lokacije. Vendar je uradna identifikacija al-Hijrja kot arheološkega najdišča leta 1972 pripeljala do preselitve beduinov proti severu izven meje območja. To je vključevalo tudi razvoj novih kmetijskih zemljišč in sveže izkopanih vodnjakov, s čimer se je ohranilo stanje Al-Hijra.

↑ "HISTORY: Explanation of the Verses". Historical Madain Saleh. Pridobljeno dne 2014-04-07. ↑ "HISTORY: Madain Saleh". Historical Madain Saleh. Pridobljeno dne 2013-02-20. ↑ "HISTORY: Fall of Al-Hijr". Historical Madain Saleh. Pridobljeno dne 2014-04-07. ↑ Kesting, Piney. "Saudi Aramco World (May/June 2001): Well of Good Fortune". Retrieved 2014-04-07 ↑ The New Encyclopædia Britannica: Macropædia Volume 13. USA: Encyclopædia Britannica, Inc. 1995. p. 820. ISBN 0-85229-605-3 ↑ Petersen 2012, p. 146. ↑ Baker, Randall (1979). King Hussein And The Kingdom of Hejaz. p. 18. ISBN 0-900891-48-3.