Sledi človeške prisotnosti na gori Taj Šan izvirajo iz obdobja paleolitika. Dokaze o človeški poselitvi območja je mogoče dokazati že od neolitika naprej. V tem času sta se blizu gore pojavili dve kulturi, kultura Davenkou na jugu in kultura Longšan na severu.

V času dinastije Šja (kitajsko 夏; pinjin Xia, okoli 2070–1600 pr. n. št.) je bila gora znana kot gora Daj (kitajsko: 岱山; pinjin: Dài Shān) in je ležala znotraj meja Čingdžoua, ene od devetih provinc starodavne Kitajske.[1]

Versko čaščenje gore Taj ima tradicijo, ki sega 3000 let nazaj, od časa dinastije Šang (okoli 1600–1046 pr. n. št.) do dinastije Čing (1644–1912). Sčasoma se je to čaščenje razvilo v žrtvovanja Feng in Šan (uradni obred, ki ga je Sin nebes - kralji Džov in kasnejši kitajski cesarji - ponudil za poklon nebu in zemlji). Žrtvovanja so bila uradni cesarski obred in Taj Šan je postala eden glavnih krajev, kjer je cesar daroval, da bi se poklonil nebu (na vrhu) in zemlji (ob vznožju gore) v Feng (kitajsko: : 封; pinjin: Fēng) in Šan (kitajsko: 禪; pinjin: Shàn). Obe žrtvovanji se pogosto imenujeta žrtve Fengšan (kitajsko: 封禪; pinjin: Fēngshàn). Vklesanje napisa kot del žrtvovanja je pomenilo doseganje 'velikega miru'.[2]

V času dinastije Džov (ok. 1046–256 pr. n. št.) so žrtvovanja na Taj Šanu postala zelo obredne slovesnosti, v katerih je lokalni fevdalni gospodar tja potoval, da bi obredno žrtvoval hrano in predmete iz žada. To bi moral uredili v obredno pravilnem vzorcu, preden bi jih pokopali na gori. V spomladanskem in jesenskem obdobju (771–476 pr. n. št.) sta vazalni državi Či in Lu mejili na Taj Šan na severu oziroma jugu, od koder sta oba fevdalca neodvisno žrtvovala na gori Taj Šan. Po obrednem prepričanju Džova bi duh gore Taj sprejel le žrtve, ki jih je prinesel fevdni gospodar, tato je Konfucij (v njegovih Analektah 3.6) kritiziral ministre, ki so tu po odvzemu oblasti darovali državne žrtve.[3] V obdobju vojskujočih se držav (475–221 pr. n. št.) je država Či, da bi se zaščitila pred invazijo, postavila 500 kilometrov dolgo obzidje, katerega ruševine so vidne še danes. Ime Taj'an v sosednjem mestu pripisujejo reku »Če je Taj Šan stabilen, je tudi celotna država« (oba znaka Taj'an, "泰" in "安" imata neodvisen pomen 'mir').

Leta 219 pred našim štetjem je Čin Ši Huangdi, prvi kitajski cesar, priredil slovesnost na vrhu in v znanem napisu razglasil enotnost svojega cesarstva. V času dinastije Han (206 pr. n. št. - 220 n. št.) so žrtvovanja Feng in Šan veljala za najvišje žrtve.

Obrede in žrtvovanja so vodili Sui.[4]

Japonska, Indija, perzijski dvor v izgnanstvu, Gogurjeo, Baekje, Silla, Göktürki, Khotan, Kmeri in Omajadski kalifat so imeli predstavnike, ki so se udeležili žrtvovanja Feng in Šan, ki jih je vodil cesar Gaodzong iz dinastije Tang leta 666 na gori Taj Šan.[5]

Taj Šan je od leta 1987 na seznamu Unescove svetovne dediščine. Leta 2003 je privabila približno šest milijonov obiskovalcev. Konec oktobra 2005 je bil zaključen projekt prenove, katerega namen je bil obnoviti kulturne relikvije in obnoviti poškodovane stavbe kulturnega pomena. Goro Taj, ki je znana po svojih posebnih obredih in žrtvovanjih, so obiskali številni pesniki in literarni učenjaki, ki so tja potovali, da bi si pridobili navdih. Obstajajo grandiozni templji, veliko kamnitih napisov in kamnitih plošč, pri čemer ima gora pomembno vlogo pri razvoju budizma in daoizma.[6]