Zgodovina

Merv ima prazgodovinske korenine. Arheološke raziskave so odkrile mnogo sledov vaškega življenja iz 3. tisočletja pr. n. št., ki so področje kulturno povezale z baktrijsko-margijanskin arheološkim kompleksom. Zend Avesta (komentarji Aveste) omenjajo Merv pod imenom Mouru. V zoroastrstvu je bog Ahura Mazda ustaril Mouru kot eno od šestnajstih popolnih dežel.[1]

V Ahemenidskem cesarstvu (okrog 550-okrog 330 pr. n. št.) zgodoviski viri omenjajo Merv kot pomembno mesto. Na Behistunskem napisu (okrog 515 pr. n. št.) je pod imenom Margu omenjen kot del ene od satrapij perzijskega vladarja Dareja I. Prvi Merv je bilo ustanovljen v 6. stoletju pr. n. št. med vladavino Kira Velikega med širjenjem Ahemenidskega cesarstva v Centralno Azijo.[2] Prvo mesto so prekrili debeli nanosi peska.

Obisk Aleksandra Velikega v Mervu je zgolj legenda, mesto pa so ne glede na to preimenovali v Aleksandrijo.[3] Po Aleksandrovi smrti leta 323 pr. n. št. je Merv postal prestolnica province Margiane Selevkidskega cesarstva, Grško-baktrijskega kraljestva, Partije in Sasanidskega cesarstva. Selevkidski vladar Antioh I. Soter (vladal 281–261 pr. n. št.) je Merv preimenoval v Antiohijo Margiano. Mesto je obnovil in razširil na mestu, ki se zdaj imenuje Gyaur Gala. Po padcu Selevkidske dinastije (63 pr. n. št.) so oblast in nasledstvo prevzele Baktrija, Partija in Kušansko kraljestvo. Merv je bil do islamizacije nekaj stoletij pomembno budistično izobraževalno središče s samostani in templji.[4][5]

Ko je Merv zasedel sasanidski vladar Ardašir I. (vladal 220-240 n. št.) se je v mestu skoraj 400 let neprekinjeno koval denar. V tem obdobju so se v mestu poleg uradnega zoroastrstva prakticirala tudi druga verstva, vključno z budizmom, manihejstvom in nestorijanstvom. Od leta 553 do 11. stoletja n. št. je bil v Mervu sedež Vzhodne sirijske metropolitske province. Od konca 5. stoletja do leta 565 so mesto okupirali Heftaliti in za malo več kot pol stoletja prekinili sasanidsko vladavino.

Arabska okupacija in njen vpliv

Sasanidska vladavina se je končala, ko so nedaleč od Merva ubili zadnjega sasanidskega vladarja Jazdegerda III. (vladal 632–651). Sasanidski guverner se je vdal bližajoči se arabski vojski. Predstavniki kalifa Omarja so zasedli mesto in ga pretvorili v glavno mesto umajadske province Horasan. Leta 671 je arabski general Zijad Ibn Abih poslal v Merv 50.000 vojakov, ki so tam ustanovili svojo kolonijo. Kolonija je postala jedro Horasana.[6] Arabci so mesto izkoristili za svojo vojaško bazo, iz katere so pod poveljstvom guvernerja Kutajba Ibn Muslima od leta 705 do 715 podjarmili velik del Centralne Azije, vključno z Balhom, Buharo in Fergano. Merv in Horasan sta postala eden od prvih delov perzijsko govorečega sveta, ki je postal večinsko muslimanski. K temu je bistveno prispevalo priseljevanje Arabcev.[7]

Merv je ponovno pridobil svoj vpliv februarja 748, ko je iranski general Abu Muslim (umrl 755) v mestu razglasil novo Abasidsko dinastijo in se v njenem imenu uprl Umajadskemu kalifatu. Ko so Abasidi utrdili svojo oblast v Bagdadu, je Abu Muslim še naprej vladal v Mervu, ki je do njegovega umora postal nekakšna delno neodvisna kneževina. Merv je med abasidsko revolucijo leta 746 do 750 deloval kot središče abasidskega partizanstva, po revoluciji pa je ostal trden politični zaveznik abasidskih vladarjev v Bagdadu. Guverner Horasana s sedežem v Mervu je bil eden od najvplivnejših političnih osebnosti v kalifatu. Pomembno vlogo pri prenosu grškega znanja iz selevkidskega in grško-baktrijskega obdobja v arabski svet je imela vplivna družina Barmakid.

Merv je celo abasidsko obdobje (750-1258) ostal prestolnica in najpomembnejše mesto v Horasanu. V tem obdobju je arabski zgodovinar Al Mukadasi (okrog 945/946-991) Merv opisal kot »očarljivo, fino, elegantno, briljantno, obširno in prijetno mesto«. Mervska arhitektura je bila morda navdih za abasidsko preureditev Bagdada. Mesto je slovelo kot dom ne samo priseljencev iz Arabije, ampak tudi iz Sogdije in drugih delov Centralne Azije.[8] Od leta 813 do 818 je bil začasna rezidenca kalifa Al Mamuna, s čimer je hkrati postal prestolnica vsega muslimanskega sveta in pridobil na svojem ugledu. v 8. stoletju je postal tudi središče novomazdaškega gibanja, ki ga je vodil samozvani prerok Al Mukana. Mnogo privržencev je pridobil s trditvijo, da je utelešenje boga in Abu Muslimov naslednik. Huramiti so se v mestu obdržali do 12. stoletja.

V abasidskem obdobju je Merv skupaj z Buharo in Samarkandom slovel kot eno od središč muslimanske učenosti. V njegovih knjižnicah je študiral tudi slavni zgodovinar Jakut Al Hamavi (1179-1229). Merv je dal veliko učenjakov z različnih področij učenosti, kot so islamsko pravo, hadit (Mohamedov nauk), zgodovina in književnost. Več učenjakov, vključno z Ahmedom Ibn Hanbalom (780–855), je imelo vzdevek Mervazi (المروزي, Marwazi), ki je nakazoval, da so študirali v Mervu. Mesto je imelo tudi močno krščansko skupnost. Mervski nadškof je leta 1009 poslal bagdadskemu patriarhu pismo s prošnjo, naj Keraitom dovoli, da se postijo manj kot drugi nestorjanski kristjani.[9]

Ko je moč kalifata oslabela, je arabsko oblast v mestu leta 821 prevzel perzijski general Tahir El Husein in ostanovil svojo dinastijo. Tahiridi so v mestu vladali do leta 873, ko so jih zamenjali Safaridi, Samanidi in nato Gaznavidi.

Turki

Leta 1037 so seldžuški Oguški Turki preselili iz step na vzhodu v okolico Aralskega jezera in pod vodstvom Togrul bega na miren način odstavili izjemno nepriljubljenega gaznavidskega sultana Masuda in sami prevzeli oblast v Mervu. Togrulov brat Čagri beg je ostal v mestu, Seldžuki pa so zatem osvojili ostanek Horasana in Irana. Merv je postal prestolnica seldžuških vladarjev. V njem sta pokopana Alp Arslan (sultan 1063-1072) in njegov brat, sultan Sandžar (umrl 1157).

V seldžuškem obdobju je Merv dosegel svoj največji obseg. Arabski in perzijski geografi so ga imenovali »mati sveta«, »stičišče velikega in malega«, »glavno mesto Horasana« in »prestolnica vzhodnega islamskega sveta«. Pisni viri dokazujejo, da je bila v mestu velika knjižnica, medresa, ki jo je ustanovil Nizam Al Mulk (vezir 1064-1092) in veliko drugih kulturnih ustanov.

Najpomembnejše je morda to, da je imelo mesto tržnico, »največjo v velikih mestih Irana in Horasana«.[8] Po pisanju zgodovinarja Tertiusa Chandlerja je bil Merv od leta 1145 do 1153 z 200.000 prebivalci največje mesto na svetu.[10]

Sandžarjeva vladavina, za katero je značilen spor s Karakitajskim kanatom in Horezemsko dinastijo, se je končala leta 1153, ko so mesto oplenili Oguzi, turški nomadi s severnega brega Amu Darje. Oblast v mestu je nato prešla iz rok Hivskega kanata na Oguze in nato na Guride. Merv je v primerjavi z drugim velikim horasanskim mestom Nišapurjem začel izgubljati svoj primat.

Mongoli

Leta 1221 je Merv odprl vrata Džingiskanovemu sinu Toluju, potem pa naj bi Mongoli pobili večino meščanov. Perzijsko zgodovinar Ata Malik Džuvejni je nekaj generacij po tem dogodku zapisal:

Mongoli so ukazali, da se razen štiristo umetnikov… pobije vse meščane, tudi ženske in otroke. Vsak [mongolski vojak] je moral usmrtiti tristo do štiristo Perzijcev. Do večera je bilo pobitih toliko ljudi, da so gore postale hribčki, ravnina pa je bila prepojena s krvjo žrtev.

Nekaj zgodovinarjev trdi, da so Mongoli po zasedbi mesta pobili več kot milijon ljudi, vključno z nekaj sto tisoč beguncev od drugod. Zasedba mesta je bila ena od najbolj krvavih v svetovni zgodovini.

Arheološka izkopavanja so razkrila, da so se po mongolski zasedbi drastično obnovile mestne utrdbe, mesto pa se ni opomoglo. Mongolska okupacija je za več kot stoletje zavrla razvoj Merva in drugih velikih središč. Mesto je prišlo pod oblast Ilkanata in postalo stalen plen Čagatajskega kanata. Med vladavino ilkanskih vazalov Kartidov, je v zgodnjem 14. stoletju Merv postal središče krščanske nadškofije Vzhodne cerkve. Po letu 1380 je pripadal Timur Lenkovemu cesarstvu.

Uzbeki in dokončno uničenje Merva

Leta 1505 so Merv okupirali Uzbeki. Pet let kasneje jih je šah Ismail I., ustanovitelj perzijske Safavidske dinastije, izgnal iz mesta. V tem obdobju se je obnovil velik jez Soltanbent na reki Murghab in polja so se spet začela namakati. Merv je ostal v perzijskih rokah do leta 1785. Izjemi sta bili obdobji od leta 1524 do 1528 in 1588 do 1598, ko je bil pod uzbeško oblastjo. Leta 1785 je mesto zasedel buharski šah Murat in nekaj let kasneje, leta 1788 ali 1789, mesto zravnal z zemljo, porušil jezove in deželo spremenil v puščavo. Vse prebivalce mesta in bližnjih oaz, skupaj okrog 100.000 ljudi, je v več valovih preselil v oazo Buhara in dolino Zarafšan. Izgnanci, večinoma šiiti, so se kljub podobnemu jeziku uspešno upirali asimilaciji med sunitske prebivalce Buhare in se ohranili vse do danes. V Sovjetski zvezi so jih v popisu prebivalstva v 1980. letih uvrstili med Irance. Živijo v Samarkandu, Buhari in ob reki Zarafšan.

19. stoletje

Merv je prišel leta 1823 pod oblast Hivskega kanata. Približno takrat so Perzijci prisilili turkmensko pleme Teke, ki je živelo ob reki Tendžen v sedanjem Afganistanu, da se preseli proti severu. Hiva se je upirala prodiranju Turkmenov, vendar je morala popustiti in Turkmeni so okrog leta 1856 prevzeli oblast v državi. Na oblasti so ostali do ruske okupacije leta 1884. Rusi so do leta 1868 zasedli večino Ruske centralne Azije razen Turkmenistana. V Azijo so prodirali od Kaspijskega jezera in leta 1881 osvojili Geok Tepe. Merv je na miren način zasedel ruski častnik Alihanov, musliman s Kavkaza, ki je v ruski službi dosegel čin majorja. Iz Merva so začeli Rusi prodirati proti jugu proti Heratu.

↑ Vendidad, Faragard-1. ↑ Tim Williams. Unmanned Aerial Vehicle Photography: Exploring the Medieval City of Merv, on the Silk Roads of Central Asia. Archaeology International 15 (2011–2012): 74–88. ↑ Antiochia Margiana. ↑ Anur Tour Uzbekistan. Merv, Ruins in Merv, Sights of Turkmenistan, Tours to Turkmenistan. Tourstoturkmenistan.com. Pridobljeno 21. oktobra 2016. ↑ Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici poimenovani ref1 ne vsebujejo besedila (glej stran pomoči). ↑ Muir, str. 295–296. ↑ Harvard University. Center for Middle Eastern Studies (1999). Harvard Middle Eastern and Islamic review 5–7: 89. Pridobljeno 28. novembra 2010. ↑ 8,0 8,1 Herrmann 1999. ↑ Cary-Elwes, Columba. China and the Cross. New York: P. J. Kennedy and Sons, 1956. ↑ Largest Cities Throughout History. Geogrpahy.about.com. Pridobljeno 7. oktobra 2014.