Najstarejšo omembo je mogoče najti v upravnem besedilu iz leta 1451 in 1452 o vodnih linijah, ki naj bi oskrbovale bruseljske vodnjake. Od začetka je imel vodnjak ključno vlogo pri razdeljevanju pitne vode. Kip je stal je na stebru in zlival vodo v dvojno pravokotno kamnito korito. Edine predstavitve so vidne na sliki Denisa Van Alsloota, ki predstavlja bruseljski Ommegang, sprevod iz leta 1615, in na skici zanjo.

Prvi kip je zamenjala nova bronasta različica, naročena leta 1619. Ta 61 centimetrov visok kip na vogalu ulic Étuve in Grands Carmes, je naredil bruseljski kipar Hieronimus Duquesnoy starejši (1570–1641), oče Jérôma Duquesnoya mlajšega in slavnega Françoisa Duquesnoya. Verjetno so ga vlili in vgradili leta 1620. V tem času je steber, ki je podpiral kip in dvojno pravokotno korito, popolnoma preoblikoval Daniel Raessens.

 

Vodnjak Manneken Pis, bakrorez, J. Harrewijn (1697)

Med svojo zgodovino se je kip srečal z mnogimi nevarnostmi. Francosko bombardiranje Bruslja leta 1695 je preživel nepoškodovan, toda poškodovane so bile cevi, tako da nekaj časa ni bilo vode v vodnjaku. Brošura, objavljena istega leta, opisuje to epizodo. To besedilo je najstarejše potrdilo, da je Manneken Pis postal »slaven, cenijo ga vsi in znan je po vsem svetu«. Prvič je postal simbol Bruslja. Pravijo, da je po bombardiranju zmagoslavno spet na svojem podstavku. Ob tej priložnosti je bil nad glavo napisan naslednji odlomek iz Biblije: In petra exaltavit me, et nunc exaltavi caput meum super inimicos meos (Gospod me je postavil na kamnit podstavek in zdaj dvigam glavo nad sovražnike). Kot je razvidno iz gravure Jacquesa Harrewijna iz leta 1697, fontana ni več na ulici, temveč v poglobitvi na vogalu ulic Chêne in Étuve.

 

Manneken Pis v niši, vgrajen 1770

Leta 1770 sta steber in dvojno pravokotno korito izginila; kip je bil vključen v nov okras v obliki kamnite niše v skalnem slogu, ki izvira iz nekega drugega vodnjaka v Bruslju. Voda je preprosto tekla skozi rešetko v tleh, ki je bila v 19. stoletju nadomeščena s koritom. Na svoji novi postavitvi je kip videti manjši.

Celotna struktura je zaščitena z ograjo, zadnja različica je iz leta 1851. Slednja je preprečila dostop do vode in vodnjak je dobil okrasno in simbolično vlogo. Prav tako se je godilo tudi drugim vodnjakom. To je povezano s prizadevanji mesta Bruselj v začetku leta 1855, da bi se omogočila dostava pitne vode v domove.

Kip je bil večkrat ukraden, še več je bilo poskusov kraje. Po legendi je bil kip odstranjen leta 1745 in najden v flamskem mestu Grammont (nizozemsko Geraardsbergen). Bruseljčani so kot znak zahvale temu mestu podarili repliko kipa. V resnici so ga prvi poskusili ukrasti francoski grenadirji, ki so bili nameščeni v Bruslju leta 1747. Prebivalci so se uprli in jim zagrozili z maščevanjem. Francoski kralj Ludvik XV. je pomiril spor in zanj daroval z zlatom vezen brokat. Dovolil je, da ima meč in ga okrasil s križem svetega Ludvika.

Kip je leta 1817 ukradel begunec Antoine Licas. Obsojen je bil na dosmrtno prisilno delo. Najprej je bil eno uro privezan na klado na Velikem trgu. Izvirni kip je bil med to krajo v 11 kosih, a ga je obnovil usposobljen varilec s pomočjo kiparja Gillesa-Lamberta Godecharla. Kosi so se ujemali in se uporabili za izdelavo kalupa, v katerega je bil vlit bronast kip. Kip je bil nato privit na novo bazo z oznako 1620-REST 1817.

 

Okolje kipa poudarja njegovo velikost

Manneken Pis je v 20. stoletju doživel podobne nesreče. Dve poskusni kraji sta bili leta 1955 in 1957. Po nekaterih zapisih je bil ukraden najmanj sedemkrat; januarja 1963 so študenti študentskega združenja Antwerpna De Wikings višje poslovne šole (Sint-Ignatius Handelshogeschool), ki je zdaj del Antwerpenske univerze, »ugrabili« kip za pet dni, nato so ga predali antwerpenskim organom. Lokalni in mednarodni tisk je objavil zgodbo in prispeval k zbiranju sredstev študentov za dve sirotišnici. Resnejše je bilo, ko je izginil leta 1965; kip je odtrgal tat, ostali so le nogice in gležnji. Junija 1966 je antwerpenska revija De Post prejela anonimni telefonski klic. Telo kipa naj bi bilo v kanalu Charleroi. Res so ga našli potapljači, ki jih je poslala revija in 27. junija je bil vrnjen v Bruselj. Ponovno je bil obnovljen in zaščiten, izvirnik je zdaj shranjen v drugem nadstropju muzeja mesta Bruselj (Maison du Roi/Broodhuis) na Velikem trgu. [1][2] Na vogalu ulice Chêne in Étuve je bil zamenjan s kopijo.