Ladak je bil v preteklosti poznan pod različnimi imeni. Nekateri so ga imenovali je bil kot Marjul ali planota drugi pa kot Kha- čumpa. Kitajski budistični menih in popotnik Fasijan ga je imenoval kot Kja-čha med tem ko ga je budistični menih in popotnik Xuan Zang imenoval kot Ma-Lo-Fo. Zelo verjetna je domneva, da so bili prvi priseljenci v to deželo tibetansko ljudstvo Brokpa iz Dadarstana, ki so poseljevali nižje ležeče predele doline reke Ind, ljudsko poimenovane kot Šam. Drugi val priseljencev je prišel iz območja Kardža (Kulu), ki so bili ljudstvo Mons – Arijskega porekla, ki so se najprej naselili na območju Gja in se razširili na območje (vasi) Rong, Šayok, Sakti Tangtse in Durbuk, to je na območje od Martselang do Khaltsi. Gia je bil sedež vlade prvega vladarja plemena Mon, ki ga je pleme izvolilo. Njegova kraljevina je vključevala prej omenjene vasi, ki so jih poseljevali pripadniki plemena Mons. Kralj je bil znan pod nazivom Gjapačo, ki izhaja od njegovega gospodarjenja v Gia.

Zgodnji prebivalci Ladaka so predstavljali mešanico Indo-Arijske populacije ljudstev Monov in Dardijcev,[1] ki jih omenja v delih Herodot,[a] Nearh, Megasten, Plinij starejši,[b] Ptolemaj,[c] in geografskih seznamih Puran.[2] Okoli 1. stoletja je bil Ladak del Kušanskega cesarstva. Budizem se je v 2. stoletju razširil v zahodni Ladak iz Kašmirja, ko je zahodni Tibet še vedno prakticiral religijo Bon. The 7th-century Budistični menih in popotnik v 7. stoletju Xuan Zang je regijo opisal v svojih delih.[d]

Budizem je prišel iz osrednje Indije na Tibet preko Ladaka, kjer je pustil neizbrisne sledove. Islamski misijonarji so prav tako po mirni poti prinesli islam v začetku 16. stoletja. Nemški moravski misijoni s pomočjo Vzhodno indijske družbe so prav tako vstopili v Ladak z namenom spreobračanja vendar z neznatnim uspehom.

 

Ozemeljski obseg Ladaka v času kralja Nemagona, okoli A.D. 975–1000, kot prikazano v Zgodovini zahodnega Tibeta po A. H. Francke, 1907

 

Zemljevid osrednje regije Ladak

 

Imperij kralja Cevanga Namgjala 1., in kralja Džamjanga Namgjala okoli leta 1560 in 1600.

 

Kip Maitreja v Samostanu Likir, Leh

V 10. stoletju je Ladak zasedel tibetanski vladar Skit Lde Nemagon (Njimagon). Takrat je bila dežela razdeljena v male kneževine, ki so se medsebojno bojevale. Nemagon je porazil eno za drugo in vzpostavil kraljevio z glavnim mestom Šej 15 km od Leha. Ladak je bila neodvisna država od sredine 10. stoletja.

Kralj Singe Namgjal je konsolidiral Ladaško cesarstvo v močno kraljevino. Ni bil le močan monarh ampak tudi državnik, diplomat in graditelj. Zgradil je zgodovinsko 9 nadstropno palačo v Leh-u. Promoviral je konjsko igro polo v Ladaku. Ladak ni bil ne pod oblastjo niti pod vplivom Tibeta, čeprav ni veliko informacij o antični zgodovini Ladaka.

Soočen z muslimanskimi osvajanji na indijskem podkontinentu v 13. stoletju se je Ladak obrnil na Tibet v iskanju in sprejemanju usmeritev v religijoznih zadevah. Za skoraj dve stoletji do okoli leta 1600 je bil Ladak izpostavljen pohodom in invazijam iz sosednjih muslimanskih držav. V tem času so se nekateri Ladakijci spreobrnili v islam.

Med letom 1380 in 1510 je več islamskih misijonarjev pridigalo in širilo islam Ladakijcem. Sajjid Ali Hamadani, Sajjid Muhammad Nur Bakš in Mir Šamsudin Iraki so bili trije pomembni sufijski misijonarji, ki so pridigali in razširjali islam v Ladaku. Mir Sajjid Ali je bil prvi, ki je uspel v spreobračanju in se zato jemlje za ustanovitelja islama v Ladaku. Več mošej je bilo zgrajeno v tem času, vključno z mošejo v Mulbhe, Padumu in Šeju, takratnim glavnim mestom Ladaka.[3][4] Njegov glavni učenec Sajjid Muhamad Nur Bakš je tudi propagiral islam med Ladakijci in ljudstvom Balti, ki so se hitro spreobrnili v islam. Nurbakšija islam je imenovan po njemu in njegovih privržencev, ki jih najdemo le v Baltistanu in Ladaku. Leta 1505 je znan pripadnik Šiit Šamsudin Iraki obiskal Kašmir in Baltistan. Zaslužen je za širitev šia islama v Kašmirju in za spreobrnitev velike večine Muslimanov v Baltistanu v šiitsko ločino.[4]

Kralj Bhagan je ponovno združil in okrepil Ladak ter ustanovil dinastijo Namgjal (Namgjal pomeni "zmagoviti" v več tibetanskih jezikih), ki se je ohanila do današnjih dni. Namgjali so odbili večino centralnoazijskih napadalcev in za določen čas razširili kraljevstvo vse do Nepala. Med baltijsko invazijo pod vodstvom radže Ali Šer Khan Ančana, so bili poškodovani mnogi budistični templji in artefakti. Po nekaterih ocenah je kralj Ladaka Džamjang, potem ko so bili Namgjali pororaženi, dal svojo hčer za ženo zmagovitemu Aliju. Ali je vzel kralja in njegove vojake v ujetništvo. Džamjang se je kasneje ponovno povzpel na presto s pomočjo Alija, ki mu je dal muslimansko princezo za ženo, ki ji je bilo ime Gjal Khatun ali Argjal Khatum, pod pogojem, da bo prva med ženami in da bo njen sin postal naslednji vladar. Zgodovinski viri niso enotni kdo je bil njen oče. Nekateri govorijo, da je to bil Alijev zaveznik radža Khaplu Jabgo Šej Gilazi, medtem ko drugi, da je bil sam Ali njen oče.[5][6][7][8][9][10] V začetku 17. stoletja je kralj Senge Namgjal, sin Džamjanga in Gjal, poskusili obnoviti uničene artefakte in samostane (gonpe) in razširil kraljevino na območje Zanskarja in Spiti. Tako je kljub porazu z Moguli, ki so si priključili Kašmir in Baltistan, Ladak ostal neodvisen.

Iz virov lahko torej sklepamo, da se je baltijski kralj Ali Šer Khan Ančan osvojil Ladak okoli leta 1594 AD, ko je vladala dinastija Namgjal. Legende kažejo, da je bila baltijska vojska zasleplena z uspehi in napredovala vse do Buranga v Tibetu, ter do doline Mansarvarskega jezera, in si prislužila občudovanje od svojih prijateljev in sovražnikov. Kralj Ladaka je bil nagnjen k miru, in ker Ali Šer Khanova namera ni bila priključitev Ladaka, je pristal, da se vasi Ganok in Gagra Nullah priključita Skardu in da bo kot kralj Ladaka plačeval letni davek. Ta davek so plačali preko samostana (Gonpa) Lama Juru vse dokler niso Ladak zavzele Dogre. Hašmatulah poroča, da mu je glavni Lama omenjenega samostana zatrdil, da so letni davek plačali Skardu vladi (Darbarju) vse doklej niso Dogre osvojile Ladak.[11]

 

Ples Čam v času Dosmoče festivala v Palači Leh

Islam se je pričel ukoreninjati na območju Leh v začetku 17. stoletja po baltijski invaziji in po poroki princeze Gjal z Džamjangom. Velika skupina muslimanskih slug glasbenikov je bila poslana skupaj z Gjal v Ladak in zasebna mošeja je bila zgrajena, da so ti lahko molili. Muslimanski glasbeniki so se potem naselili v Leh-u. Več stotnij Baltijcev se je preselila v kraljevino in po ustnem izročilu naj bi mnogi trgovci dobili zemljo za naselitev. Drugi Muslimani so prišli postopoma kasneje.[12]

Konec 17. stoletja se je Ladak pridružil Butanu v sporu s Tibetom, kar je imelo za posledico invazijo tibetanske vojske Tibetanske centralne vlade. Ta invazija je znana kot Tibet-Ladak-Mogulska vojna med 1679-1684.[13] Kašmirski zgodovinarji namigujejo, da se je kralj spreobrnil v islam v zameno za pomoč Mogulskega cesarstva, čeprev tega kronike iz Ladaka ne omenjajo. Kralj Ladaka je pristal na plačevanje davka v zameno za varovanje kraljevine.[14][15] Moguli so se umaknili, ko jih je izplačal 5. Dalai Lama.[16] Ob pomoči okrepitev od Galdan Bošugtu Kana, kana Dzungarskega kanata, so Tibetanci ponovno napadli leta 1684. Tibetanci so sicer zmagali in sklenili sporazum z Ladakom in se nato decembra istega leta vrnili v Lhaso. Sporazum iz Tingmosgang-a leta 1684 je sicer razrešil spor med Tibetom in Ladakom, vendar je tudi močno omejil neodvisnost Ladaka.

 

Samostan Likir, Ladak

 

Fajang Gompa, Ladak

 

Samostan Himis leta 1870

Napaka pri navajanju: Obstajajo <ref group=lower-alpha> oznake ali predloge {{efn}} na tej strani, toda sklici se ne bodo izpisali brez predloge {{sklici|group=lower-alpha}}  ali predloge {{notelist}} (glej stran pomoči).