Karakorumska avtocesta, na Kitajskem znana tudi kot »cesta prijateljstva«, je bila zgrajena s strani vlad Pakistana in Kitajske. Gradnja se je začela leta 1959 in je bila končana leta 1979 (odprta za javnost je od leta 1986). Približno 810 Pakistancev in okoli 200 kitajskih delavcev je med gradnjo izgubilo življenje predvsem pod plazovi in zaradi padcev. Kitajski delavci, ki so umrli med gradnjo, so pokopani na pokopališču v kitajskem Gilgitu. Trasa KKH sledi eni od mnogih starodavnih poti v trasi Svilne ceste.[1]

Na pakistanski strani je bila cesta zgrajena s pomočjo FWO (organizacije Frontier Works), ki zaposluje pakistanske vojake-inženirce (Army Corps of Engineers). Knjigo v dveh delih, »Zgodovina Karakorumske avtoceste«, je napisal brigadir (v pokoju) Muhammad Mumtaz Khalid. V prvem delu knjige avtor obravnava deželo in ljudi, prazgodovinski komunikacijski sistem v severnih območjih, potrebo po cestni povezavi z Gilgitom v vseh vremenskih pogojih in gradnjo ceste po dolini reke Ind. Drugi del opisuje dogodke, ki so pripeljali do izgradnje ceste po dolini Inda in Karakorumske avtoceste, težave pri načrtovanju in vlogi pakistanske vojske inženircev in njihovih kitajskih kolegov pri gradnji.[2]