Burg Hochosterwitz

( Grad Ostrovica )

Grad Ostrovica (nemško Burg Hochosterwitz) spada med najslikovitejše gradove v Avstriji. Nahaja se v bližini naselja Sankt Georgen am Längsee pri Šentvidu ob Glini (nemško St. Veit an der Glan) na Avstrijskem Koroškem. Stoji na 160 m visoki osameli apnenčasti skalni vzpetini (681 mnm), ki se dviguje nad dolino. V jasnem vremenu je grad viden že z razdalje 30 ali več kilometrov. Leta 1994 je bil grad predlagan za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Značilnost gradu je 14 obrambnih vrat s petimi dvižnimi mostovi nad »volčjimi jamami«, ki so služili zaščiti pred turškimi vpadi. V arhitekturni podobi, kakršna je od 16. stoletja do današnjih dni, sovražniki gradu nikoli niso osvojili.

Izredna strateška lega, ki opazovalcu z gradu omogoča popoln nadzor nad dolino, ponuja tudi razgled na številne gore: Beljaške, Breške in Krške Alpe, na Štalensko goro (nemško Magdalensberg), Šenturško goro (nemško Ulrichsberg), Oso...Preberite več

Grad Ostrovica (nemško Burg Hochosterwitz) spada med najslikovitejše gradove v Avstriji. Nahaja se v bližini naselja Sankt Georgen am Längsee pri Šentvidu ob Glini (nemško St. Veit an der Glan) na Avstrijskem Koroškem. Stoji na 160 m visoki osameli apnenčasti skalni vzpetini (681 mnm), ki se dviguje nad dolino. V jasnem vremenu je grad viden že z razdalje 30 ali več kilometrov. Leta 1994 je bil grad predlagan za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine. Značilnost gradu je 14 obrambnih vrat s petimi dvižnimi mostovi nad »volčjimi jamami«, ki so služili zaščiti pred turškimi vpadi. V arhitekturni podobi, kakršna je od 16. stoletja do današnjih dni, sovražniki gradu nikoli niso osvojili.

Izredna strateška lega, ki opazovalcu z gradu omogoča popoln nadzor nad dolino, ponuja tudi razgled na številne gore: Beljaške, Breške in Krške Alpe, na Štalensko goro (nemško Magdalensberg), Šenturško goro (nemško Ulrichsberg), Osojščico (nemško Gerlitzen) in druge. V smislu cestnih povezav se grad nahaja približno 18 km severno od Celovca oziroma 7 km vzhodno od Šentvida ob Glini. Grad je za turistične oglede odprt vsako leto od velike noči do konca meseca oktobra. Nanj se je mogoče pripeljati z vzpenjačo, ali pa prehoditi 620 m dolgo pot skozi 14 obrambnih vrat. Tretja pot, ki vodi po strmem pobočju, imenovana »pot norcev« (Narrensteig), je zaradi nevarnosti za javnost zaprta.

Zgodovina
 
Rodoslovno drevo Khevenhüllerjev, lastnikov gradu od 16. stoletja dalje

Arheološke najdbe pričajo, da je bila vzpetina naseljena že v mlajši kameni, bronasti in železni dobi (ostanki halštatske in latenske kulture). Arheologi domnevajo, da je v času, preden je ozemlje Ostrovice pripadlo rimski provinci Norik, na vzpetini stalo[1] keltsko svetišče ilirsko-keltskega božanstva Bellinus. (Krščansko vero so tedanji prebivalci prevzemali v 4. stoletju, v 6. stoletju pa so prihajajoči poganski Slovani to vero za krajši čas zatrli.)

Ostroviški točaji

Najstarejši ohranjeni pisni dokument, ki omenja Ostrovico, je listina Ludvika Nemškega iz leta 860. V tem dokumentu kralj podarja več nepremičnin salzburški škofiji, med drugim dvorec pri Ostrovici (ad Austaruizza). V 11. stoletju je na vzpetini stala utrdba, ki jo je salzburški nadškof Gebhard v zahvalo za podporo v času investiturnega boja kot fevd poklonil spanheimskim grofom. Začetnik novega rodu z vzdevkom »von Osterwitz« je bil Ceizolf Spanheimski. Utrdbo in pripadajoča posestva je spanheimska veja »von Osterwitz« dedovala do leta 1476. Koroški vojvoda Bernard Spanheimski (1176 ali 1181–1256) je ostroviškim gospodom podelil naziv točaji (kar je v tedanjem času predstavljalo zelo ugleden plemiški oz. dvorni položaj). Prvi ostroviški točaj je bil Hermann von Osterwitz. V njegovem času naj bi ostroviško utrdbo obiskal tudi najpomembnejši nemški trubadur, Walther von der Vogelweide. Sicer je bila kot grad (»castrum«) Ostrovica prvič pisno omenjena v seznamu fevdov škofije Krka (nemško Gurk) okrog leta 1200. Prvotno grajsko poslopje je obsegalo današnje notranje dvorišče z bivalnimi prostori in kapelo, štirioglati vhodni stolp v grad ter obrambna »Stara vrata«, ki so kasneje postala četrta po vrsti in bila poimenovana »Angelska vrata«. Na grad sta vodili dve poti, poleg poti skozi obrambna vrata še nevarna, izpostavljena »potka norcev«. Ob pogostih turških vpadih so se na Ostrovico zatekali okoliški prebivalci, vojaška posadka pa se je skupaj z njimi borila proti sovražnikom. Dve leti zatem, ko je bil leta 1476 v odprtem boju na polju zaradi turške premoči zajet Georg von Osterwitz (kasneje je umrl v turškem zaporu), je zadnji ostroviški točaj Janž, ki ni imel potomcev, dedne posesti kot fevd vrnil cesarju Frideriku III. (30. maja 1478).

Rodbina Khevenhüller

S koncem obdobja viteštva in zaradi začetka uporabe strelnega orožja se je za Ostrovico pričelo novo obdobje. Cesar Maksimilijan I. je močno poškodovani grad 5. oktobra 1509 zastavil krškemu škofu Matthäusu Langu von Wellenburgu, ki je začel s prenovo, po njegovi smrti pa je njegovo delo nadaljeval Krištof Khevenhüller († 1557). Sin Johann je po njegovi smrti prevzel zastavno pravico in ob vznožju vzpetine postavil gospodarska poslopja. Johannov bratranec Jurij Khevenhüller je kot deželni glavar in tajni svetnik nadvojvode Karla od tega 18. marca 1571 grad tudi kupil. Jurij Khevenhüller († 1587) je porabil ogromna lastna finančna sredstva, da je grad dogradil in utrdil, postavil vrsto obrambnih vrat in mu dal podobo, kakršno ima še danes. Njegova skrb in ljubezen do gradu je razvidna iz njegove oporoke iz leta 1576, vklesane v marmorno ploščo, ki je vzidana v steno grajskega dvorišča. Na njej piše:

 
Oporoka Georga Khevenhüllerja, graditelja utrdbe (marmorna plošča na grajskem dvorišču)

»Pod zaščito najboljšega in največjega, enega in troedinega boga je Jurij Khevenhüller von Aichelberg, potomec Sigmunda, Augustusa in Johannesa, baron Landskronski in Wernberški, dedni gospod v Hochosterwitzu (na Ostrovici), glavni konjušnik cesarjev Ferdinanda I., Maksimilijana II., Rudolfa II., svetnik nadvojvode Karla, tajni sekretar in komornik istega, glavni dvornik, deželni glavar Koroške in stotnik Pazinske grofije, v korist države zgradil ta grad na lastne stroške, ga obdal z zidovjem, zgradil palisado, okrepil z utrdbami in opremil z orožarno, povišal dohodke ter zase, za svoje sinove in za druge potomce prosil Boga gospoda za varstvo. Ukazal je, da družina nikoli ne sme ostati brez tega gradu, ne s prodajo, ne s podaritvijo, izposojo, spremembo, kot poročno darilo ali zastavo z delitvijo, niti naj na kakršen koli drug način ne poteka zmanjševanje posesti. Želi, da ti, ki jih opominja in prosi, zvesto in pridno izpolnjujejo krščansko vero, si prizadevajo za krepost, ohranjajo zmernost in enotnost med seboj, svoje navade dobro uredijo in tako postanejo srečni.«

Potomci so to željo upoštevali. Za potrebe grajskih prebivalcev sta bila na gradu postavljena dva vodna zbiralnika za meteorno vodo; pozneje je bila za oskrbovanje s hrano zgrajena tudi tovorna žičnica. Cerkev, ki se nahaja na platoju zunanjega dvorišča, je sprejemala tudi vernike iz okoliških naselij. Danes so v gradu muzej z bogato zbirko orožja, zgodovinskih listin in slik ter restavracija.

Khevenhüller-Metsch, Georg in Max: Burg Hochosterwitz, zgodovina in opis. Carinthia, Celovec.
Photographies by:
sanil - CC0
Statistics: Position
990
Statistics: Rank
114352

Dodaj nov komentar

Esta pregunta es para comprobar si usted es un visitante humano y prevenir envíos de spam automatizado.

Security
973246518Click/tap this sequence: 7183

Google street view

Where can you sleep near Grad Ostrovica ?

Booking.com
487.381 visits in total, 9.187 Points of interest, 404 Destinations, 7 visits today.