Halštatska kultura

Halštatska kultura je bila prevladujoča zahodna in srednjeevropska arheološka kultura zgodnje železne Evrope od 8. do 6. stoletja pr. n. št., ki se je razvila iz kulture žarnih grobišč iz 12. stoletja pred našim štetjem (pozna bronasta doba) in ji je v večjem delu njenega območja sledila latenska kultura. Pogosto je povezana s prakeltskimi in keltskimi ljudstvi v zahodnem halštatskem območju in s predhodniki Ilirov v vzhodnem halštatskem območju.

Poimenovana je po tipu lokacije, Halštat (Hallstatt), jezerskemu naselju v avstrijskem Salzkammergutu, jugovzhodno od Salzburga, kjer je bil bogat rudnik soli in je znanih približno 1300 grobov, med njimi tudi z lepimi artefakti. Material iz Halštata je bil razvrščen v 4 obdobja, oštevilčen s Hallstatt A do D. Hallstat A in B veljata za pozno bronasto dobo, izrazi, ki se uporabljajo za širša področja, kot sta halštatska kultura ali »obdobje«, »slog« itd., pa se nanašajo na železno dobo Hallstatt C in D.

Do 6. stoletja pr. n. št. se je razširila na širše ozemlje, ki je segalo v dve coni, na vzhod in zahod, med njima je bila večina zahodne in osrednje Evrope in Alpe, segali pa sta tudi v severno Italijo. V končno širitev kulture so vključeni deli Britanije in Iberije.

Kultura je temeljila na kmetovanju, vendar je delo na področju kovin precej napredovalo, do konca obdobja pa je postala trgovina na dolge razdalje in s sredozemskimi kulturami ekonomsko pomembna. Socialne razlike so postajale vse pomembnejše, z nastajajočimi elitnimi razredi voditeljev in bojevnikov in morda tistimi z drugimi veščinami. Družba je bila organizirana na plemenski osnovi, čeprav je malo znanega o tem. Le nekaj največjih naselij, kot je Heuneburg na jugu Nemčije, so bila po sodobnih standardih mesta in ne vasi.

Destinations