Голубачки град

( Trdnjava Golubac )

Trdnjava Golubac (srbsko Голубачки град - Golubački grad, madžarsko Galambóc vára, bolgarsko Гълъбец, romunsko Cetatea Golubăț, turško Güvercinlik Kalesi) je bilo srednjeveško utrjeno mesto na južni strani reke Donave, 4 km dolvodno od današnjega mesta Golubac v Srbiji. Po nedavnih odkritjih je trdnjava, ki jo je v 14. stoletju zgradila srednjeveška srbska država, razdeljena na tri sklope, ki so bili zgrajeni v več fazah. Ima deset stolpov, od katerih se je večina začela s kvadratnim tlorisom, nekaj pa jih je s prihodom strelnega orožja dobilo večstranske okrepitve. Stolpi niso bili povezani zaradi lažje obrambe. V notranjosti trdnjave so bile najdene tudi srbske srednjeveške freske.

Trdnjava Golubac ima burno zgodovino. Pred izgradnjo je bilo mesto rimske naselbine. V srednjem veku je postala prizorišče številnih bitk, zlasti med Osmanskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom. Večkrat je menjala lastnika, prehajala je med Turki, Bolgari...Preberite več

Trdnjava Golubac (srbsko Голубачки град - Golubački grad, madžarsko Galambóc vára, bolgarsko Гълъбец, romunsko Cetatea Golubăț, turško Güvercinlik Kalesi) je bilo srednjeveško utrjeno mesto na južni strani reke Donave, 4 km dolvodno od današnjega mesta Golubac v Srbiji. Po nedavnih odkritjih je trdnjava, ki jo je v 14. stoletju zgradila srednjeveška srbska država, razdeljena na tri sklope, ki so bili zgrajeni v več fazah. Ima deset stolpov, od katerih se je večina začela s kvadratnim tlorisom, nekaj pa jih je s prihodom strelnega orožja dobilo večstranske okrepitve. Stolpi niso bili povezani zaradi lažje obrambe. V notranjosti trdnjave so bile najdene tudi srbske srednjeveške freske.

Trdnjava Golubac ima burno zgodovino. Pred izgradnjo je bilo mesto rimske naselbine. V srednjem veku je postala prizorišče številnih bitk, zlasti med Osmanskim cesarstvom in Ogrskim kraljestvom. Večkrat je menjala lastnika, prehajala je med Turki, Bolgari, Ogri, Srbi in Avstrijci, vse do leta 1867, ko je bila predana srbskemu knezu Mihajlu III. Obrenoviću. Trdnjava se odlikuje po tem, da je v zgodovini uspešno odbila več kot 120 osvajalskih napadov.

Zdaj je priljubljena turistična atrakcija v regiji in ogledna točka na izletih z ladjo po Donavi.

Zgodovina

Ostanki, odkriti med obnovo leta 2010, kažejo na rimsko in bizantinsko naselbino, ki je bila pred trdnjavo. Dokaz so našli v značilni kombinaciji opeke in kamna, zlasti v stavbi, ki so jo Osmani kasneje uporabljali kot hamam. Odkriti so bili tudi ostanki vodovodnega sistema.

Srednji vek
 
Glavni vhod in sprednji sklop

Zgodnja zgodovina Golubca je negotova. Od 803 do 1018 je območje pripadalo prvemu bolgarskemu cesastvu, od takrat do leta 1193 Bizantinskemu cesarstvu in do leta 1257 drugemu bolgarskemu cesarstvu. Od takrat do osmanskega osvajanja regije v 15. stoletju je območje ostalo v srbskih rokah, ki se je pred tem večkrat spreminjala med Ogri, Bolgari in Srbi. Prav tako ni jasno, ali so srednjeveško trdnjavo zgradili Bolgari, Srbi ali Ogri[1] ali koliko stolpov je imela prvotno. Vendar pa pravoslavna kapela, zgrajena kot del enega stolpa, kaže, da jo je zgradil lokalni plemič. Obstaja tudi negotovost glede tega, kdaj se je začela gradnja, čeprav se na splošno strinja, da je bila večina trdnjave zgrajena v začetku 14. stoletja. Kapela verjetno izvira iz obdobja despota Stefana Lazarevića v prvi polovici 15. stoletja.

Nekatere izmed predlaganih teorij so tiste, da jo je leta 1286 zgradil srbski kralj Štefan Dragutin ali pa da so jo Ogri zgradili kmalu po tem, ko so ta del Braničevske nekoliko po tem datumu osvojili od Srbov. Zgodovinopisje ne more potrditi nobene, vendar bi odkritje omenjene pravoslavne kapele lahko okvirno nakazalo srbsko poreklo trdnjave.

Prvi znani zapis o Golubcu je v madžarskih virih iz leta 1335, ko ga je zasedla ogrska vojska. Opisana je bila kot »kamniti stražar, ki varuje sotesko«. Nekje med letoma 1345 in 1355 je srbski car Štefan Dušan obiskal regijo Braničevo, ki je bila del Srbije ob meji med Srbijo in Ogrsko. Obiskal je tudi Golubac, ki je bil pod poveljstvom kastelana Tome, transilvanskega vojvode, pod ogrskim nadzorom. Po Dušanovi smrti je v Braničevem pridobila vpliv Rastislalićeva rodbina, ki se je pozneje osamosvojila. Po pripovedovanju srbskih kronistov je knez Lazar Srbski leta 1379 izselil zadnjega Rastislalićevega fevdalca, Radiča Brankovića, nato pa obrobne vasi podaril samostanom v Vlaški.

 
Sigismund, ogrski kralj

Do kosovske bitke leta 1389 je Golubac zasedala Srbija. Ni jasno, kdaj in kako je zamenjal lastnika, čeprav en vir navaja pozneje kot leta 1382. Po bitki je utrdbo izgubil sultan Bajazid I., kar je pomenilo prvo posest Osmanskega cesarstva. Leta 1391 je Golubac dvakrat zamenjal lastnika. Zmagal ga je ogrski Temišvarčan comes Péter Perényi, ki pa ga je kmalu zatem spet izgubil proti Turkom.[2] Kasneje se je ponovno vrnil v Ogrsko.

Prva razširjena srbska posest Golubca se je začela leta 1403, ko ga je Sigismund Luksemburški, ogrski kralj, prepustil kot osebni fevdo despotu Stefanu Lazareviću, skupaj z Beogradom, potem ko je postal najvišji pripadnik ogrskega viteštva, Zmajev viteški red. Maja 1426 sta se Stefan in Sigismund srečala v Tati, da bi razpravljala, kdo bo Stefanov naslednik. Napisana je bila pogodba, da bo Sigismund sprejel Đurađa Brankovića, pod pogojem, da se Golubac, Beograd in Mačva vrnejo Ogrski, ko Stefan umre.[3][4] Po Stefanovi smrti leta 1427 je Sigismund pohitel, da se izpolnijo klavzule pogodbe iz Tata, Beograd in Mačva pa sta bila brez težav izročena. Vendar je poveljnik Golubca, vojvoda Jeremija, zahteval odškodnino v višini 12.000 dukatov. Ko Sigismund ni hotel plačati, je Jeremija Golubac izročil Turkom, ki so ga spremenili v paševo rezidenco.

 
Stefan Lazarević, srbski despot

Kljub temu, da je pridobil Golubac, sultan Murat II. ni bil zadovoljen s povečanim ogrskim vplivom drugod po Srbiji, zato je poslal svojo vojsko v napad. En vod je prišel iz Golubca in je ciljal na bližnja srbska in ogrska naselja na Braničevskem. V odgovor je Đurađ osebno odpotoval v Golubac, Jeremiju obljubil odpuščanje in ga pozval, naj na kakršen koli način vrne trdnjavo. Vojvoda je to zavrnil in napadel despota, ko je s spremstvom poskušal vstopiti v obzidje. Tem izdajam je leta 1428 sledila bitka pri Golubcu.

Okoli aprila 1428 je Sigismund zbral vojsko 25.000 pehote, 6000 vlaških lokostrelcev pod vodstvom kneza Dana II.,[5] 200 italijanskega topništva in številne poljske konjenike na skrajni strani Donave, nato pa napadel Golubac in Turke. Prav tako je imel ladje, ki so napadale z reke, od katerih je eni poveljevala Cecília Rozgonyi, žena comesa Istvána Rozgonyija iz Temišvara. Murat je hitel na pomoč obleganim Turkom in prispel konec maja. Sigismund, ki se ni želel boriti proti večji vojski, je do začetka junija sklenil pogodbo. Ko se je del ogrske vojske umaknil na skrajno stran reke, pa je turški poveljnik Sinan Bey napadel njihov zadek, zajel in pobil tiste, ki so ostali, med njimi poljskega viteza Zawisza Czarnyja. Sigismund je bil skoraj ujet s preostalo vojsko; vendar je posredovala Cecília Rozgonyi, ki je bila edina odgovorna za njegovo reševanje.[6][7] Sigismund je nato Ceciliji in njenim bratom podelil dedno pravico do Golubca.

Med tem in drugimi boji, ki so nastali zaradi Stefanove smrti, je močno trpela južna in vzhodna Srbija, vključno s samostanom Daljša pri Golubcu. Po tem boju pa je bil Sigismund v spominih daljšanskega meniha prvič omenjen kot »naš cesar«, v nasprotju s turškim »poganskim cesarjem«.

Osmansko cesarstvo je obdržalo nadzor nad Golubcem v času njegove okupacije Srbske despotije. Po letih bojev, katerih posledica je ogrska vojska izgnala Osmane iz Srbije, je Szegedinski mir pozno poleti 1444 obnovil Despotovino. V redefinirano ozemlje je po dolgih razpravah vključena tudi trdnjava Golubac.[8] Vendar so jo Turki ponovno osvojili po smrti Đurađa Brankovića leta 1456. Leta 1458 si je trdnjavo ponovno pridobil Matija Korvin iz Ogrske,[9] vendar jo je istega leta izgubil od rok Mehmeta II.[10]

 
Pogled iz vzhodnega stolpa

Leta 1481–82 so privedla do večjih spopadov med Ogri in Turki. Jeseni 1481, ko je bil Golubac v lasti Osmanskega cesarstva, se je Temišvarčan, comes Pál Kinizsi lotil odprave proti Turkom na območju Temesa.[11] 2. novembra 1481 je svojo vojsko z 32.000 možmi obrnil na jug proti Donavi, potisnil do Kruševca. Pri Golupcu je bilo ubitih ali ujetih tisoč turških konjenikov, potopljenih je bilo 24 ladij, Mihaloğlu İskender Beya, pašo iz Smedereva, ki so mu vladali Osmani in vodja turške vojske, je pri vratih obglavil Jakšić, eden od Kinizsijevih mož. Turki so se bili prisiljeni umakniti in zapustiti trdnjavo. Vendar je bil Kinizsijev napad le napad in kmalu po tem, se je vrnil v Temes. Turki, ki so močno trpeli, a niso izgubili zemlje, so ponovno zavzeli Golubac in hitro izboljšali njegove utrdbe.

V zadnjih letih

Golubac je bil v lasti Habsburške monarhije med letoma 1688 in 1690 ter 1718 in 1739. Srbski uporniki so ga nadzirali med Kočino krajino v letih 1788–91 in ponovno od 1804–13 med prvo srbsko vstajo. Nato je ponovno padel pod osmansko oblast do leta 1867, ko ga je skupaj s Kalemegdanom in drugimi mesti v Srbiji dobil srbski knez Mihailo.

Od poznega 19. stoletja do začetka sredine 20. stoletja so na tem območju uspevale krvosesne muhe, ki jih včasih imenujejo »golubaški komarji«. Bili so še posebej nevarni za živino, saj so nekaj let pobili cele črede goveda. Po prvi svetovni vojni je bila zgrajena cesta, ki je šla skozi obe zapornici utrdbe. Ta cesta je najkrajša povezava med Srbijo in vzhodnimi deli Balkanskega polotoka. Med letoma 1964–72 je bila v soteski Džerdap zgrajena hidroelektrarna, ki je znatno dvignila vodostaj reke. Zaradi tega je zdaj poplavljen spodnji rob pobočja in pripadajoči deli trdnjave.

Od začetka 21. stoletja je velik del utrdbe zaraščen, zaradi česar je večina odsekov višje na hribu nedostopna. Spomladi 2005 se je začel javni projekt obnove utrdbe. Večino rastlin so odstranili in nekatere dele, kot je vodnjak v jarku, dvignjenem v čast vitezu Zawiszi Czarnyju, popravili. Stene, stolpi in kamnite stopnice so v dobrem stanju, lesena tla in stopnice pa so zgnili, zaradi česar je večina zgornjih nadstropij neprehodna. Golubac je postal priljubljen tudi kot turistična atrakcija. Dva ključna razloga sta glavna cesta, ki poteka skozi njo in bližina Lepenskega Vira.

Ranisavljević, Dejan. "Stari Grad Golubac" (srbščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-03-07. Pridobljeno dne 2007-03-03. Zollner, Anton (1991). "Die Burgen "Sankt Ladislaus" und "Golubatsch"". Mittelalterliche Burgen auf dem Gebiet des rumänischen Banats (nemščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-06-26. Pridobljeno dne 2007-03-23. Ćorović, Vladimir (1997). "IV. Oporavljena Srbija - V. Despot Đurađ Branković". Istorija srpskog naroda (srbščina). Banja Luka / Belgrade: Project Rastko. ISBN 86-7119-101-X. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2013-03-19. Pridobljeno dne 2007-03-23. Imber, Colin (July 2006). "Introduction" (PDF). The Crusade of Varna, 1443-45 (PDF). Ashgate Publishing. str. 23–26. ISBN 0-7546-0144-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-06-28. Pridobljeno dne 2007-03-29.CS1 vzdrževanje: BOT: original-url status neznan (link) Vladislav cel Inalt Tepelus. "Timeline of Romanian History, 900-1472". Romanian Knowledge Page. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2008-12-01. Pridobljeno dne 2007-03-23. W. B. Forster Bovill (1908) [1908]. Hungary and the Hungarians. London: Methuen Publishing. str. 293. Pridobljeno dne 2007-03-23. Esterházy, Péter (1999). The Glance of Countess Hahn-Hahn (Down the Danube). Translated by Richard Aczel. Evanston, Illinois: Northwestern University Press. str. 225. ISBN 0-8101-1760-6. Pridobljeno dne 2007-03-23. Perjes, Geza (1999) [1989]. "Chapter I: Methodology". V Bela Kiraly; Peter Pastor (ur.). The Fall of The Medieval Kingdom of Hungary: Mohacs 1526 - Buda 1541. Prevedel Maria D. Fenyo. Columbia University Press / Corvinus Library - Hungarian History. ISBN 0-88033-152-6. LCCN 88062290. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2007-04-21. Pridobljeno dne 2007-03-23. "Matthias Corvinus". NNDB. Soylent Communications. Pridobljeno dne 2007-08-03. Inalcik, Halil (July 1960). "Mehmed the Conqueror (1432-1481) and His Time". Speculum. Medieval Academy of America. 35 (3): 408–427. doi:10.2307/2849734. JSTOR 2849734. Harmankaya, Kaan (2002). "Die Familie Mihaloglu - Harmankaya" (nemščina). Pridobljeno dne 2007-03-29.
Photographies by:
Erik Cleves Kristensen - CC BY 2.0
Zones
Statistics: Position
638
Statistics: Rank
156213

Dodaj nov komentar

Esta pregunta es para comprobar si usted es un visitante humano y prevenir envíos de spam automatizado.

Security
475129683Click/tap this sequence: 1873

Google street view

Where can you sleep near Trdnjava Golubac ?

Booking.com
487.420 visits in total, 9.187 Points of interest, 404 Destinations, 46 visits today.