Firenška stolnica, italijansko Cattedrale di Santa Maria del Fiore , tudi Duomo di Firenze je stolnica in mala bazilika v Firencah v Italiji. Gradnja se je začela leta 1296 v gotskem slogu po zasnovi Arnolfa di Cambia, zaključena pa je bila leta 1436 s kupolo, ki jo je oblikoval Filippo Brunelleschi. Arhitekt je ustvaril strukturo dvojne lupine z opečnim kritjem zidanem v obliki ribjih kosti. To je oboku omogočilo, da se je podpiral sam, medtem ko je rasel v višino. Zunanjost bazilike je iz večbarvnih marmornih plošč v različnih odtenkih zelene in rožnate, ki mejijo na belo in je bila izdelana v 19. stoletju kot neogotska fasada, delo Emilia De Fabrisa.
Kompleks stolnice, ki stoji ob Piazza del Duomo, obsega tudi krstilnico (Baptisterij svetega Janeza Krstnika) in Giottov campanile (zvonik). Vse stavbe so del Unescove svetovne dediščine, ki zajema zgodovinsko središče Firenc in glavno turistično znamenitost Toskane. Bazilika je ena od velikih ...Preberite več
Firenška stolnica, italijansko Cattedrale di Santa Maria del Fiore , tudi Duomo di Firenze je stolnica in mala bazilika v Firencah v Italiji. Gradnja se je začela leta 1296 v gotskem slogu po zasnovi Arnolfa di Cambia, zaključena pa je bila leta 1436 s kupolo, ki jo je oblikoval Filippo Brunelleschi. Arhitekt je ustvaril strukturo dvojne lupine z opečnim kritjem zidanem v obliki ribjih kosti. To je oboku omogočilo, da se je podpiral sam, medtem ko je rasel v višino. Zunanjost bazilike je iz večbarvnih marmornih plošč v različnih odtenkih zelene in rožnate, ki mejijo na belo in je bila izdelana v 19. stoletju kot neogotska fasada, delo Emilia De Fabrisa.
Kompleks stolnice, ki stoji ob Piazza del Duomo, obsega tudi krstilnico (Baptisterij svetega Janeza Krstnika) in Giottov campanile (zvonik). Vse stavbe so del Unescove svetovne dediščine, ki zajema zgodovinsko središče Firenc in glavno turistično znamenitost Toskane. Bazilika je ena od velikih italijanskih cerkva in do razvoja novih strukturnih materialov v moderni dobi, z največjo kupolo na svetu. Ostaja pa kot največja opečna kupola.
Stolnica je mati cerkev Rimskokatoliške nadškofije v Firencah.
Santa Maria del Fiore je bila zgrajena na mestu prejšnje stolnice, posvečene svetemu Reparatu;[1] prva je bila bazilika di San Lorenzo di Firenze, ki je bila prva stavba posvečena kot cerkev leta 393 svetemu Ambrožu Milanskemu.[2] Ta antična struktura je bila do 14. stoletja večkrat popravljena in v skladu z Nuova Cronica Giovannija Villanija [3] ni bila več dovolj velika, da bi služila naraščajoči populaciji mesta. Druga večja toskanska mesta so v poznem srednjem dobila ambiciozne rekonstrukcije svojih stolnic veku, kot Pisa in Siena, zlasti kadar so bile ogromne in nikoli končane.
Novo cerkev je oblikoval Arnolfo di Cambio in jo je mestni svet odobril leta 1294.[4] Di Cambio je bil tudi arhitekt cerkve Santa Croce in Palazzo Vecchio. Zasnoval je tri široke ladje, ki se končajo pod osmerokotno kupolo, srednja pokriva območje svetega Reparata. Prvi kamen je 9. septembra 1296 položil kardinal Valeriana, prvi papeški legat kdaj poslan v Firence. Gradnja tega obsežnega projekta je trajala 140 let; Arnolfoov tloris za vzhodni konec, čeprav ohranjen v zasnovi, se je v veliki meri razširil.
Ko je Arnolfo umrl leta 1310, se je delo na stolnici umirilo za trideset let. Ko so bile leta 1330 v Santa Reparatu odkrite relikvije svetega Zenobija, je projekt dobil novo spodbudo. Leta 1331 je Arte della Lana, ceh trgovcev z volne, prevzel pokroviteljstvo nad gradnjo in leta 1334 imenoval Giotta v nadzor. S pomočjo Andrea Pisana, Giotto nadaljuje z oblikovanjem Cambiovega načrta. Njegov glavni dosežek je bila izgradnja zvonika. Ko je Giotto 8. januarja 1337 umrl je Andrea Pisano nadaljeval gradnjo do dela, ki se je leta 1348 ustavilo zaradi črne smrti.
Leta 1349 se je delo nadaljevalo pod vrsto arhitektov, začenši s Francescom Talentijem, ki je končal zvonik in razširil projekt, da je vključil apsido in stranske kapele. Leta 1359 je Talentija nasledil Giovanni di Lapo Ghini (1360-1369), ki je razdelil glavno ladjo na štiri kvadratne obočne pole. Drugi arhitekti so bili Alberto Arnoldi, Giovanni d'Ambrogio, Neri di Fioravante in Andrea Orcagna. Do leta 1375 je bil del stare cerkve svetega Reparata porušena. Ladja je bila končana do leta 1380, do leta 1418 pa je ostala nepopolna samo kupola.
18. avgusta 1418 je Arte della Lana najavil natečaj arhitekturnega oblikovanja za postavitev kupole. Dva glavna tekmeca sta bila dva mojstra zlatarja, Lorenzo Ghiberti in Filippo Brunelleschi, od katerih je slednjega podpiral Cosimo Medičejski Starejši. Ghiberti je bil zmagovalec tekmovanja za par bronastih vrat za krstilnico leta 1401 in vseživljenjska konkurenca med njima je bila še vedno ostra. Brunelleschi je zmagal in prejel naročilo. [5]
Ko je Brunelleschi zbolel ali lažno zbolel, je bil projekt v rokah Ghibertija. Toda Ghiberti je kmalu moral priznati, da je bil celoten projekt zanj prezahteven. Leta 1423 je Brunelleschi ponovno prevzel izključno odgovornost. [6]
Delo na kupoli se je začelo leta 1420 in bilo končano leta 1436. Končano stolnico je posvetil papež Evgenij IV. 25. marca 1436, (prvi dan v letu v skladu s florentinskim koledarjem). To je bila prva "osmerokotna" kupola v zgodovini, ki je bila zgrajena brez začasnega lesenega nosilnega okvirja. Je med najbolj impresivnimi projekti renesanse. Med posvetitvijo leta 1436 je bil izveden motet Guillauma Dufayja Nuper rosarum flores. Na strukturo moteta je močno vplivala struktura kupole.
Dekoracija zunanjosti stolnice se je začela v 14. stoletju in bila zaključena do leta 1887, ko je bila izdelana večbarvna marmorna fasada po načrtu Emilia De Fabrisa. Tla cerkve so bila iz marmornatih ploščic narejena v 16. stoletju.
Zunanje stene imajo navpične in vodoravne pasove iz barvnega marmorja: bel iz Carrare, zelen iz Prate, rdeč iz Siene ter iz Lavenza in nekaj drugih mest. Tak marmor krasi tudi krstilnico svetega Janeza in Giottov zvonik. Obstajajo dvoja stranska vrata: Vrata Canonici (južna stran) in Vrata mandorle (severna stran) s kipi Nanni di Banca, Donatella in Jacopa della Quercie. Šest stranskih oken, za katera so značilna občutljiva krogovičja in okraski, ločijo pilastri. Samo štiri okna, ki so najbližja transeptu, spuščajo svetlobo; drugi dve sta samo okrasni. Okna svetlobnega nadstropja so skupna značilnost italijanske gotike.
V svoji dolgi zgodovini, je bila ta stolnica sedež Sveta Firenc (1439), slišala pridige Girolama Savonarole in bila priča umoru Giuliana de' Medici na nedeljo 26. april 1478 (z Lorenzom Il Magnificom, ki je komaj ušel smrt) v [[Pazzijeva zarota|Pazzijevi zaroti.
↑ Bartlett, pp. 36–37; Bartlett pravi, da so ljudje v Firencah še po rekonstrukciji poimenovali stolnico po nekdanjem imenu. ↑ Tarihi, Güncelleme (23 May 2018). "Michelangelo Rönesans döneminde Floransanın önde gelen Medici Ailesinin özel bir isteği üzerine hangisini yapmıştır". Haber46 (turščina). Pridobljeno dne 5 July 2018. ↑ Barlett, 36. ↑ Haines, Margaret (1989). "Brunelleschi and Bureaucracy: The Tradition of Public Patronage at the Florentine Cathedral". I Tatti Studies in the Italian Renaissance. The University of Chicago Press. 3: 89–115. doi:10.2307/4603662. JSTOR 4603662. ↑ Zucconi, Guido (1995). Florence: An Architectural Guide. San Giovanni Lupatoto, Vr, Italy: Arsenale Editrice srl. ISBN 88-7743-147-4. ↑ King, pp. 76–79.
Dodaj nov komentar