Mesto se je prej imenovalo Dajong (大 庸) in ima zapisano zgodovino od leta 221 pr. n. št. Ljudje so živeli ob obeh bregovih reke Lišui (matična reka v Džangdžjadžjeju, zdaj v mejah mesta) zelo zgodaj, že v času kamene dobe. Človekova naselbina v tej regiji datira več kot 100.000 let v preteklost, tekmec tako znamenitih območij kot so Šjan, Peking in drugi. Leta 1986 je Akademija kitajske družbene znanosti odkrila predmete iz kamene dobe v okrožju Cili, to je 108 kamnitih predmetov različnih oblik. Po besedah arheologov so bili ti predmeti izdelani pred približno 100.000 leti. Kmalu zatem, leta 1988, je Arheološki inštitut province Hunan našel še druge predmete v okrožju Sangdži, vključno s tremi kosi kamnitih predmetov, za katere je bilo prav tako ocenjeno, da so bili izdelani pred več kot sto tisoč leti.

Pred deset tisoč leti so tisti, ki so živeli v mejah mesta, ki je zdaj Džangdžjadžje, uporabljali ogenj za pečenje keramike. Arheologi so odkrili več kot 20 ostankov te vrste v okrožju Cili, v okrožju Sangdži pa črno glineno posodo, okrašeno z edinstvenim vzorcem, stara deset tisoč let. V tem času je bila ta tehnika žganja lončenine najnaprednejša na Kitajskem. Te tehnološke rešitve pri oblikovanju kamnitih orodij in v lončarstvu naj bi kazale na visoko razvito kulturo v tej regiji. Vendar pa se je družba razvijala le kratek čas preden se je zmanjšala in jo je nadomestila druga regionalna sila. To se zdi razumljivo glede na oddaljen geografski položaj Džangdžjadžjeja, njegov nerazvit kopenski in rečni promet ter hribovit teren težek za kmetovanje. Zaradi teh razlogov je bil Džangdžjadžje označen kot »dežela barbarske južne manjšine« že od zgodnje zapisane zgodovine. Dodatni deskriptorji imena so bili »neomikani ljudje iz Vulinga« in "neomikani ljudje iz Tudžja ", kar nakazuje na diskriminatorna stališča do regionalne kulture. [1]