Ime jame je leta 1586 skoval slikar Caravaggio. Nanaša se na tirana Dionizija I. starejšega iz Sirakuz. Po legendi (najbrž tisti, ki jo je ustvaril Caravaggio), je Dionizij jamo uporabil kot zapor za politične disidente in zaradi popolne akustike prisluškoval načrtom in skrivnostim svojih ujetnikov. Še ena grozljiva legenda trdi, da je Dionizij izklesal jamo v tej obliki, da bi okrepil krike zapornikov, ki so bili mučeni. Na žalost se zvočni učinek ne more več slišati, ker dostop do žariščne točke ni več možen. Vendar pa obiskovalci jame še vedno slišijo odmev, ko so v Dionizijevem ušesu.

Zaradi ugleda akustične brezhibnosti je Dionizijevo uho zgled za vrsto ušesne troblje, ki ima upogljivo cev. Izraz "Dionizijevo uho" se lahko nanaša tudi na nadzor, zlasti v politične namene.

Verjetno pa je ta značilnost naravnega izvora. Leži na strmem pobočju hrbta, ki bi lahko bil tudi "odprtina" kanjona, ki ga je izkopala deževnica v prazgodovinskih časih. Primerjava s preostalimi podobnimi kanjoni, zlasti v državi Utah (ZDA), kaže veliko podobnih značilnosti. Ravnost zgornje odprtine in širitev spodnjega dela kot njena kronasta oblika so prav tako pogoste za odprtine jam drugje. Visoko polirane stranice tudi nakazujejo, da je pojav nastal z vodo. Taka naravna značilnost, zlasti glede na akustiko, bi bila v starodavnem svetu vrednotena kot domnevna sveta značilnost, in to bi lahko povzročilo, da se je ohranila. Če bi jo izdelal človek, verjetno stene ne bi bile tako gladke. Glede na to, da je gradnja obsežne nekropole, ki jo je obkrožala na pobočju zgoraj, zahtevala odstranitev ogromne količine prvotne skale, je tudi mogoče, da bi se ta "kanjon" lahko še podaljšal, preden so tam začeli kopati.