Kompleks je ustanovil v 6. stoletju David (sv. David Garejeli), eden od trinajstih asirskih menihov, ki so v državo prispeli istočasno. Njegova učenca Dodo in Luciane sta zgradila prvotno lavro in ustanovila še dva samostana, znana kot Dodo's Rka (dobesedno 'Dodonov rog') in Natlismcemeli ('Krstnik'). Samostan se je razvijal pod vodstvom gruzijskega svetnika Ilariona iz 9. stoletja. Samostanu so še posebej donirale gruzijska kraljeva in plemiške družine. Gruzijski kralj iz 12. stoletja Demetrij I., avtor slovite gruzijske himne Šen har Venahi (შენ ხარ ვენახი, 'Ti si vinograd') je celo izbral David Gareja za kraj svojega bivališča, potem ko je odstopil s prestola.

 

Ena izmed preživelih samostanskih fresk.

Kljub surovemu okolju je samostan več stoletij ostal pomembno središče verske in kulturne dejavnosti; v določenih obdobjih je imel samostan v lasti obsežna kmetijska zemljišča in številne vasi. [2] Renesančne freske prikazujejo kronološko splošni razvoj življenja v samostanih David Gareja. Visoka umetniška spretnost fresk je postala nepogrešljiv del svetovnega bogastva. Gospodarski in kulturni razvoj David Gareja je od konca 11. do zgodnjega 13. stoletja dosegel svoj višek, kar je odraz splošne blaginje srednjeveškega kraljestva Gruzije. Zgrajeni so bili novi samostani Udabno, Bertubani in Čičhituri, stari so bili razširjeni in reorganizirani.

Z padcem gruzijske monarhije je samostan doživel dolgo obdobje propada in opustošenja mongolske vojske (1265), vendar so ga pozneje obnovili gruzijski kralji. Preživel je napad Safavidov leta 1615, ko so bili menihi pobiti, uničeni samostanski rokopisi in pomembna dela gruzijske umetnosti, da bi ga oživeli pod Onopre Mačutadzejem, ki je bil leta 1690 imenovan za vrhovnega očeta David Gareja.

 

Gora in samostan David-Gareja (Mont Gouredgia), kot sta ga na zemljevidu 1723 upodobila Guillaume Delisle in Sulkhan-Saba Orbeliani.

Po nasilnem boljševiškem prevzemu Gruzije leta 1921 je bil samostan zaprt in ostal nenaseljen. V letih sovjetsko-afganistanske vojne je bilo ozemlje samostana uporabljeno kot poligon za sovjetsko vojsko, ki je povzročila škodo edinstvenemu ciklu fresk v samostanu. Leta 1987 je skupina gruzijskih študentov na čelu z mladim pisateljem Datom Turašvilijem sprožila vrsto protestov. Čeprav so se uradniki sovjetskega obrambnega ministrstva končno strinjali, da bodo premaknili vojaško strelišče iz samostana, se je oktobra 1988 začelo granatiranje, kar je povzročilo splošno ogorčenje javnosti. Potem ko je približno 10.000 Gruzijcev demonstriralo na ulicah Tbilisija in je skupina študentov v samostanu začela gladovno stavko, so vojsko dokončno umaknili.[1]

Po obnovi neodvisnosti Gruzije leta 1991 je bilo samostansko življenje v David Gareji oživljeno. Vendar je gruzijsko obrambno ministrstvo leta 1996 nadaljevalo vojaške vaje na tem območju, kar je privedlo do ponovnih javnih protestov. Maja 1997 je na stotine gruzijskih aktivistov nevladnih organizacij postavilo svoje šotore sredi strelišča in blokiralo vojaške manevre. Vojaški uradniki so se na koncu vdali pritisku javnosti in vaje prepovedali.[2]

Samostan ostaja aktiven še danes in služi kot priljubljena turistična točka in romarski kraj.