Območje Bajkal, včasih znano kot Bajkalia – regija okoli Bajkalskega jezera - ima dolgo zgodovino poselitve. Zgodnje znano pleme na tem območju so bili Kurikanci.[1]

Na območju nekdanjega severnega ozemlja konfederacije Xiongnu je Bajkalsko jezero eno od prizorišč vojn med Hani – Xiongnu, kjer so vojske dinastije Han preganjale in premagale sile Xiongnu od 2. stoletja pred našim štetjem do 1. stoletja našega štetja. Zapisali so, da je jezero 'ogromno morje' (hanhai) in so ga poimenovali Severno morje (Běihǎi) od polmističnega Štiri morja. Kurkanci, sibirsko pleme, ki je naselilo območje v 6. stoletju, so mu dali ime, kar v prevodu pomeni 'veliko vode'. Kasneje so ga Burjati imenovali 'naravno jezero' (Baygal nuur), Jakuti pa 'bogato jezero' (Bay göl). Evropejcem je bilo malo znano o jezeru, dokler se Rusija v 17. stoletju ni razširila na območje. Prvi ruski raziskovalec, ki je dosegel Bajkalsko jezero, je bil Kurbat Ivanov leta 1643.[2]

Ruska širitev na območje Burjatije okoli Bajkalskega jezera v letih 1628–58 je bila del ruskega osvajanja Sibirije. Najprej je sledila po reki Angari navzgor od Jenisejska (ustanovljen 1619) in kasneje s premikom južno od reke Lene. Rusi so prvič slišali za Burjate leta 1609 pri Tomsku. Po pripovedovanju ljudstev sto let po tem je leta 1623 Demid Pjanda, ki je bil morda prvi Rus, ki je dosegel Leno, prestopil od zgornje Lene do Angare in prispel v Jenisejsk.[3] Vikhor Savin (1624) in Maksim Perfiljev (1626 in 1627–28) sta raziskovala [[Tunguško državo ob spodnji Angari. Na zahodu je bil leta 1627 ustanovljen Krasnojarsk ob zgornjem Jeniseju. Vzhodno od Krasnojarska so raziskovale številne slabo dokumentirane odprave. Leta 1628 je Pjotr Beketov prvič naletel na skupino Burjatov in od njih pobiral jasak (davek) pri prihodnjem mestu Bratsk. Leta 1629 se je Jakov Khripunov odpravil iz Tomska, da bi sledil govoricam o rudniku srebra. Njegovi možje so kmalu začeli pleniti tako Ruse kot domorodce. Pridružila se jim je še ena skupina razbojnikov iz Krasnojarska, vendar so zapustili državo Burjatov, ko jim je zmanjkalo hrane. To je otežilo ostalim Rusom vstop na to območje. Maksim Perfiljev je leta 1631 pri Bratsku zgradil ostrog (trdnjava). Pokoritev je bila zmerno uspešna, toda leta 1634 je bil Bratsk uničen in njegov garnizon pobit. Leta 1635 je bil Bratsk obnovljen s kazensko ekspedicijo pod Radukovskim. Leta 1638 so ga neuspešno oblegali.

Leta 1638 je Perfiljev prestopil iz Angare čez prelaz Ilim do reke Lene in se spustil navzdol vse do Olimokminska. Vrnil se je po reki Vitim na območje vzhodno od Bajkalskega jezera (1640), kjer je slišal poročila o državi Amur. Leta 1641 je bil na zgornji Leni ustanovljen Verkholensk. Leta 1643 je Kurbat Ivanov šel naprej po Leni in postal prvi Rus, ki je videl Bajkalsko jezero in otok Olkhon. Polovica njegove odprave pod Skorokhodovom je ostala na jezeru, dosegla Zgornjo Angaro na njenem severnem vrhu in zimovala ob reki Barguzin na severovzhodni strani.

Leta 1644 se je Ivan Pokhabov odpravil po Angari na Bajkal in postal morda prvi Rus, ki je uporabil to pot, kar je zaradi brzic težko. Prešel je jezero in raziskal spodnjo reko Selenge. Okoli leta 1647 je ponovil potovanje, si priskrbel vodnike in obiskal 'Tsetsen Khan' blizu Ulan Batorja. Ivan Galkin je leta 1648 na reki Barguzin zgradil ostrog, ki je postal središče širitve proti vzhodu. Leta 1652 je Vasilij Kolesnikov iz Barguzina sporočil, da se lahko prispe do države Amur, če se sledi reki Selenga, Uda in Hilok do prihodnjih krajev Čita in Nerčinsk. Leta 1653 se je Pyotr Beketov odpravil na Kolesnikovo pot do Irgenskega jezera zahodno od Čita in tisto zimo je njegov mož Urasov ustanovil Nerčinsk. Naslednjo pomlad je poskušal zasesti Nerčensk, vendar so ga njegovi prisilili, da so se pridružili Stefanovu na Amurju. Nerčinsk so uničili lokalni Evenki, a ga obnovili leta 1658.

Transsibirska železnica je bila zgrajena med letoma 1896 in 1902. Za izgradnjo slikovite železnice okoli jugozahodnega konca Bajkalskega jezera je bilo potrebno 200 mostov in 33 predorov. Do dokončanja je železniški trajekt več let prevažal železniške kompozicije čez jezero od pristanišča Baikal do Misovaja. Jezero je postalo mesto manjšega zapleta med češkoslovaško legijo in Rdečo armado leta 1918. V času zimskih zmrzali so jezero lahko prečkali peš, čeprav v nevarnosti ozeblin in smrtonosne hipotermije zaradi hladnega vetra, ki se nemoteno premika po ravni ledeni širini. Pozimi leta 1920 je prišlo do velikega sibirskega ledenega marca, ko je umikajoča se ruska vojska prestopila zamrznjeno Bajkalsko jezero. Veter na izpostavljenem jezeru je bil tako hladen, da je umrlo veliko ljudi, ki so zamrznili na mestu do pomladne odjuge.

Ko je bila železnica zgrajena, je nastala velika hidrogeografska odprava na čelu s F. K. Draženkom, ki je izdelal prvi podroben zemljevid jezerskega dna. V začetku leta 1956 je zaprtje jezu Irkutsk na reki Angara dvignilo gladino jezera za 1,4 m.[4]

 

Burjatski šaman na otoku Olkhon

 

Ruska karta iz okoli leta 1700, Bajkal (ni v merilu) je zgoraj

 

Parna lokomotiva na progi okoli Bajkala

 

Ledolomilec Angara je bil predstavljen leta 1900 in je eden najstarejših ohranjenih ledolomilcev